Ko sem bila majhna, se spomnim, da je bilo ogledalo zabava. Pred njim sem delala grimase, si prvič nanesla maskaro, plesala in se obnašala, kot da je moja soba oder MTV-ja, preverjala, ali se plava jopica ujema s črnimi hlačami, in se še zadnjič pogledala, kako izgledam, preden odhitim v petkovo srednješolsko noč. Nisem razmišljala o tem, ali imam prevelik nos, preširoke boke ali podočnjake. Ogledalo je bilo samo ogledalo.

Imelo je svoj namen, takšen, kot ga imamo, ko stopimo v salon pohištva in gledamo, katero ogledalo bi se najbolj ujemalo s steno v našem domu, ker ga kupimo zato, da nam služi, da se tu in tam pogledamo.

Potem smo odrasle. In nekje vmes se je nekaj spremenilo.

Danes se pred ogledalom pogosto ne pogledamo več samo zato, da bi se pogledale, ampak da se preverimo. Je trebuh danes videti večji? Sem pojedla včeraj dva piškota preveč? Je čez noč na obrazu nastala že kakšna nova guba? So lasje dovolj urejeni? So tanjši in se ne svetijo več tako, kot so se včasih? Je koža videti utrujena? In če smo iskrene, se pred ogledalom ne ustavimo zato, da bi se pogledale, ampak zato, da bi našle nekaj, kar bi bilo treba popraviti, nekaj, kar nas na sebi moti.

Toda zakaj smo se tega naučile?

Majhne deklice se ne rodijo z občutkom, da je njihovo telo projekt, na katerem je treba ves čas nekaj izboljševati. Najverjetneje smo se tega naučile skozi komentarje, primerjanje, televizijo, revije, oglase in pozneje družbena omrežja. Morda se prvič začne z nedolžnim »Kako si lepa«, nadaljuje z »Malo si se zredila« in nekega dne ugotovimo, da smo svojo vrednost začele povezovati z nečim, nad čimer se lahko vedno znova pritožujemo.

Puberteta pri tem gotovo ne pomaga. Telo se spremeni praktično čez noč, okoli nas pa so nenadoma vsi strokovnjaki za to, kako bi moralo izgledati. Ena ima lepši obraz, druga manjši nos, tretja daljše noge. Takrat se primerjanje počasi naseli v naš pogled nase.

Pred družbenimi omrežji smo imele vsaj nekaj odmora. Ko si zaprla revijo, ugasnila televizijo in šla ven, si najverjetneje pozabila na vse to. Danes lahko svoj obraz preverimo skoraj kadar koli. Telefon nam ga pokaže z vseh možnih kotov, filtri pa so poskrbeli še za to, da lahko vidimo različico sebe, ki je v resničnem življenju pravzaprav ni. Bolj gladko kožo, drugačne ličnice, večje oči, manjši nos.

Ogledalo samo po sebi ni naš sovražnik. Pravzaprav je precej nedolžen predmet. Samo pokaže, kar je pred njim. Problem je v tem, kaj smo se naučile videti.

Zato se naslednjič, ko se pogledate v ogledalo, poskusite za trenutek ustaviti. Ne popravljajte las. Ne preverjajte kože in ne razmišljajte o tem, kaj vam na sebi ni všeč. Samo poglejte se.

Morda boste ugotovile, da je ženska v ogledalu še vedno ista tista deklica, ki se je nekoč pred njim samo zabavala.

In mogoče je čas, da jo spet malo pogledamo.